petek, 30. januar 2009

Superbowl, prvič / Zelenjavno pohujšanje

Finale lige ameriškega nogometa (NFL) je pri naših čezatlantskih sosedih dogodek številka ena - takoj za predsedniško inavguracijo, ki je nad vsako številko. Oglasi med Superbowlom so praktično del programa in pogovorov pred in po njem. In vsako leto se okoli njih zgodijo tri stvari.
  1. Cena 30-sekundnega oglasnega bloka se dvigne v nebo in vsi se sprašujejo, ali je to sploh vredno. Letos je cena 3 milijone dolarjev. Superbowl je razprodan. In vsi se sprašujejo, ali je to sploh vredno.
  2. En kup oglasov je cenzuriranih, ker naj ne bi bili primerni za moralno, etično in kulturno nepokvarjeno ameriško publiko. Okoli tega se razvije cel cirkus in ti oglasi včasih postanejo prave spletne zvezde (tudi zaradi podobnih zapisov kot je pričujoči).
  3. Mediji se že vnaprej razpišejo o vseh oglasih, ki bodo prikazani med Superbowlom, gre za pravo tekmovanje, največje znamke pa pred kamero postavijo največje ameriške zvezdnike (npr. Pepsi in Justin Timberlake). 3 milijoni dolarjev vam tako kupijo oglasni prostor, 140 milijonov gledalcev, prestiž in obilico PRja. Morda se tu skriva tudi odgovor na točko ena.
Ena od letošnjih žrtev cenzure je pro-vegetarijansko oz. anti-mesno usmerjen oglas za katerim stoji izredno močna organizacija PETA (People for Ethical Treatment of Animals). Od televizijske mreže NBC so prejeli seznam točk, ki cenzorje motijo pri dotičnem oglasu. V prostem prevodu, a čimbližje originalu, zgledajo takole:
  • lizanje buče
  • dotikanje prsi z roko med grizenjem brokolija
  • buča med nogama od zadaj
  • drgnjenje medeničnega predela z bučo
  • natepavanje z brokolijem
  • beluši v naročju dajejo vtis, da bodo porinjeni v vagino
  • lizanje jajčevca
  • drgnjenje belušev ob prsi

Vse skupaj se sliši, kot bi PETA oglaševala kakšen moderen fetiš na zelenjavo. Ali to, ali pa so pri NBCju vendarle preveč v skrbeh za moralno neomadeževanost ameriškega potrošnika. Seznamček je vsekakor zanimiv in kar kliče k ogledu oglasa - šolski primer, kako cenzura vzbudi zanimanje.

Prepovedan Petin Superbowl oglas:


[preberi več]

torek, 27. januar 2009

MyWork: tiskan oglas / Proglas: Finančna kriza

V torek, 20.1., se je zaključil Mladinin natečaj za Proglas - brezplačni družbeno-kritični oglas, tokrat na temo "Finančna kriza". Izbrali so štiri zmagovalne ideje. Moj predlog se ni znašel med njimi.

Kljub temu je bila Tovarna Vizij med zmagovalci. Sicer ne z mojo idejo, a vseeno. Sem radoveden glede ostalih treh izbranih predlogov, ki bodo objavljeni v naslednjih številkah Mladine.

Sam sem se odločil pokazati na kapitalistično izkoriščanje nastale finančne situacije - odpuščanje delavcev ter izsiljevanje države (subvencije, pomoč, politična podpora itd.) s stalnim izgovarjanjem na krizo. Občasno vse skupaj deluje le kot groteskna igra kapitalizma - malo odpuščamo, malo vijugamo, malo izsiljujemo, potem spet koga odpustimo in zraven zahtevamo še subvencijo in tako naprej.

(Proglas na temo "Finančna kriza")

Običajno me komentiranje aktualnih razmer in družbena kritika preveč ne zanimata - vsaj ne v "profesionalnem" smislu. Kritiziranje in opozarjanje je domena (ali del nje) umetnosti, ne oglaševanja.

"I do not regard advertising as entertainment or a form of art." - David Ogilvy

V svojem temelju oglaševanje gotovo ni ne zabava ne umetnost. Občasno pa morda vseeno lahko združimo oboje. Sporočilo umetnosti in oglaševalski način prenosa. In če je oglaševanje v čem dobro, je v prenašanju sporočila. Vsaj bilo je. Dokler se niso ti nesramni ljudje zarotili proti...nam.
[preberi več]

nedelja, 25. januar 2009

Ideji tedna #3

27 sekund filozofije: oglaševanje ni več oglaševanje. Zdaj je komuniciranje. In komuniciranje je mnogo širši okvir, znotraj katerega nastajajo ideje.

Inspiracija, koščki novih idej, prebliski in nenazadnje motivacija se skrivajo povsod okoli - v knjigah, designu, umetnosti, ljudeh, bedastih forwardiranih mailih, trendih, tehnologiji... Zato je, če smo v idea-businessu, vsake toliko dobro pogledati tudi kaj drugega, kot le smešne in/ali nagrajene TV oglase.


Nummer Eins
Spet smo pri avtobusnih postajah. Spet smo pri citylightih. Nov zanimiv pristop in predvsem aktualna ideja. Kraft Foods je v, okviru kampanje za hitro pripravljeno hrano Stove Top Quick Cups, na 10 avtobusnih postajah v Chicagu poleg oglasa namestil še - eletrično gretje! Na oglasu je slogan "Cold - provided by winter. Warmth - provided by us!". V okviru akcije so čakajočim potnikom razdelili še semple oglaševanega izdelka. Čudovit stik z uporabnikom in zagotovljen word-of-mouth.


(eno od ogrevanih postajališč v Chicagu)

Nummer Zwei
Takole z enim očesom spremljam tudi dizajnerske prebliske. Spodnji ovitki za knjige so se mi zdeli blazno simpatična reč. Predvsem pa jo lahko z malo truda naredimo sami! In namesto mavrice na knjižni polici imamo umetniško delo. Kako kaj najdemo, pa je seveda druga reč...



(knjige ovijemo in...)


(...jih zložimo v vzorce!)

Spremljanje tujih idej za sprožanje lastnih? Drži, ni vse v odprtih očeh in direktnem priklopu na svetovne informacijske tokove. Ampak ne škodi. Predvsem pa je precej zabavno.

[preberi več]

Knjiga / Time: A user's guide

Redkokdaj kupim knjigo direktno s police v knjigarni. Brez vsaj manjšega researcha na Amazonu. Tokrat sem jo. In očitno imam srečno roko. Stefan Klein - Time: A user's guide (s podnaslovom "Making sense of life's scarcest commodity") je ena najboljših knjig, kar sem jih dobil pod prste.

Čas me fascinira. Čas je "the stuff life is made of" (Benjamin Franklin). Zato me je tudi pritegnil naslov knjige na polici oddelka Psihologija v knjigarni Konzorcij. Ne zanimajo me priročniki za samopomoč in raznorazne knjige o produktivnosti in boljši izrabi časa a la "7 navad uspešnih ljudi". Stefan Klein se je koncepta časa lotil celovito, znanstveno temeljito in vse informacije destiliral v berljivo obliko. Knjiga je dejansko poljudna študija koncepta časa iz biološkega, psihološkega, kulturološkega, sociološkega in fizikalnega vidika. Z viri podprte in medsebojno povezane informacije Stefan Klein zloži v trdno in razumljivo konstrukcijo, ki z vsako stranjo uspe pri bralcu sprožati nova razmišljanja. Šele razumevanje omogoča spremembe (kar je tudi razlog, da zgoraj omenjene knjige ne delujejo).


(Stefan Klein; Time: A user's guide; Penguin Books 2007, 342 strani)

Že dalj časa razmišljam v smeri, ki jo je ta knjiga še utrdila: ura in koledar dejansko ne pomenita ničesar. Sta pripomoček človeka za lažjo koordinacijo s celotno družbo. Izjemno koristen pripomoček (Lewis Mumford, ameriški zgodovinar:"Ura, ne parni stroj, je največji izum industrijske dobe."), toda nič več kot to. Kakšen vpliv smo jima dovolili na naša življenja in zakaj, naj razmisli vsak sam. S časom dejansko nimata dosti skupnega. To je le drobec Kleinove študije.

Vsaka knjiga, ki uspe stvari postaviti v drugačno perspektivo, kot je bralcu privzgojena (in kot taka ni rezultat lastnega razmišljanja, ampak kulture), je briljantna. Ta je ena takšnih.
[preberi več]

sobota, 24. januar 2009

MyWork: radijski oglas / FIAT Sound

Radio mi postaja vse bolj všeč. Razen za poslušanje.

Z veseljem poslušam glasbo. Z veseljem poslušam oglase (recimo temu profesionalna deformacija). Ne morem pa poslušati spikerjev. Izgubim vsako sposobnost razmišljanja - enkrat skuham kavo brez vode, drugič karboniziram toast. Moj prefrontalni korteks je povsem zmeden, ko mora procesirati:
  • rezanje komadov, da lahko spikerji povedo dva stavka več; večinoma gre seveda za najbolj znane solaže rock komadov. Mark Knopfler, ne seri, spiker mora povedati, kaj se mu je zgodilo danes na semaforju na poti v službo.
  • spikerjevo žvižganje med komadom; drži, Winds of Change zveni mnogo boljše, če ga odžvižgata dva - hvala.
  • spikerjevo prepevanje refrena; kot smo copywriterji falirani pisatelji, so spikerji očitno falirani pevci. Vendar imajo oni na voljo Popstars.
  • duhovite jutranje monologe in dialoge; res je, radio sem prižgal, da bi poslušal vajino hahljanje, smehljanje, zbadanje in trivialne novičke v stilu "Veš, da v New Orleansu še vedno obstaja zakon, po katerem ženske lahko vozijo le, če pred avtom hodi moški in maha z zastavo?"
  • novice vsakih 10 minut; očitno se je med 14.30 in 14.40 zgodilo nekaj res pomembnega; vsak dan.
  • napovednike neskončnih nagradnih iger, v katerih mi radio želi plačati položnice ali podariti kup denarja; mimogrede - morda je to recept tudi za upehano časopisje - obratna naročnina: plačujte ljudem, da vas berejo! Brezplačniki bodo izginili kot golobi okoli burekarnice.

Priznam, občasno je kdo tudi povsem korekten in zabaven. Kot oglaševalski medij pa mi je radio dejansko vse bolj všeč. Na internetu je možno vse, na TVju je možno vse, v tisku je možno (skoraj) vse, medtem ko radio s svojimi omejitvami precej zoži polje razmišljanja. Vendar pa le uporaba zvoka predstavlja nek izziv. Radijski oglasi gredo večinoma po receptu "malo humorja, nato pa izdelek", kar pa je navsezadnje logika tudi večine ostalih oglasov. Zaenkrat.

Oglas za avtomobila Bravo in Grande Punto iz serije FIAT Sound:



Inspiracija za idejo sta bila Abbott in Costello s svojim "Who's on first?" skečem. Na voljo je bilo le dobre pol minute, ob upoštevanju vseh želja naročnika.


[preberi več]

petek, 23. januar 2009

Pax Vobiscum 2.0

Internet je praktično sinonim za liberalnost. Cerkev je praktično sinonim za konzervativnost. Govorimo seveda o našim krajem najbolj domači cerkvi, torej krščanski. Razne raeljance, scientologe in Falun Gong sektaše pustimo ob strani. In če celo Cerkev odkriva novo komunikacijsko platformo, kaj točno se mora sploh še zgoditi, da bo v marketinških oddelkih dinozavrov zasvetila rdeča lučka?!

Danes je Cerkev odprla svoj uradni YouTube kanal. Nič posebnega? Mogoče. Razen če ste 50-in-več-letni marketinški direktor katerega od bivših socialističnih podjetij. Generacijski prepad med junaki stare garde in spletno generacijo je noro širok. Kaj šele, če ste 81-letni papež. A celo Cerkev ni mogla spregledati nove komunikacijske paradigme. Kako in zakaj si to lahko privoščijo podjetja, je vprašanje, na katerega odgovor iščem že dalj časa. Morda lahko njihovo situacijo ilustriram z znanim nesporazumom Galileja s Cerkvijo. Le da je Galilejev 1.463.632.361 (ocenjeno število uporabnikov interneta 30.junija 2008). Tokrat bo malo težka vse postaviti na grmado. Cerkev je to že ugotovila.

Kot zanimivost in ker že hvalim Cerkveno spletno angažiranje: nekoliko morbidno, a priljubljenega prejšnjega papeža lahko spremljate tudi posthumno in to v živo preko spleta! Verjetnost, da se bo v grobnici zgodilo kaj zanimivega, je sicer blazno majhna (navsezadnje so minili že precej več kot trije dnevi). Če pa se bo, boste tako med prvimi, ki bodo to izvedeli;)
[preberi več]

četrtek, 22. januar 2009

MyWork: Felix kartice / Kinoteka

Najmočnejši motivator so rezultati. Izvedene ideje. Nekaj, pod kar se lahko podpišem. Zakaj ne delam v javni upravi? Ker bi prej osivel (oziroma v mojem primeru verjetno oplešavil), preden bi se lahko trkal po prsih. Pa četudi doma pred ogledalom.

Verjetno je ena od glavnih značilnosti dela v oglaševalski agenciji možnost uresničevanja idej. Pod nekatere se človek podpiše z velikim veseljem , pod druge pač z nekoliko manjšim (vsaj zaenkrat si upam podpisati pod vse kar naredim). To ne spremeni dejstva, da je lahko vir zadovoljstva tudi korporativna zloženka s stock fotografijo in rutinskim sloganom. Klient pač ni mecen, ki bi podpiral hordo wannabe umetnikov in faliranih pisateljev - vsaj ne več. Žal? Morda.

Kljub vsemu pridejo tudi projekti, ki omogočajo bistveno več zabave in, recimo, kreativnosti (s čimer sem zdaj skorajda kontradiktoren svoji lastni objavi na temo kreativnosti...). Felix kartice za festival evropskih filmov v Kinoteki so bile nedvomno eden takšnih projektov. Nastale so iz zmagovalne ideje copywriterskega festivala Kalidays. Pod okriljem omenjenega festivala je bila izvedena tudi delavnica "StartSmart - Copy&Art!", pod vodstom Nizozemcev Martina Mola (copywriter) ter Josa Van der Leeja (Art Director), žirija pa je izmed vseh nastalih del na delavnici izbrala zmagovalca. Mimogrede, Martin ima ravno zdaj nov zanimiv "natečaj". S pomočjo agencije Tovarna Vizij je bila nato ideja izvedena tudi v praksi.





Art direktor in druga polovica teama je bila Sanja Janša (njen likovni blog je super, check it out). Kartice so bile v letu 2008 prijavljene tudi na Magdaleno, kjer je ena prišla v finale v kategoriji Small promos.

PS: Predlagal sem tudi copy "Evropski film si drzne biti češki", pa je bila ideja žal cenzurirana. Meni je še vedno všeč:)
[preberi več]

Številke za smajlija

V oglaševalskem svetu se kar naprej dogajajo premiki velikih klientov iz ene agencije v drugo. S temi premiki se včasih odpirajo cele nove agencije, drugič stare zapirajo vrata. Zakaj je temu tako? Preprosto povedano - 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8 ničel imajo budgeti, ki jih velikani vržejo na mizo!

Površno spremljanje dogajanja okoli premikov accountov (kreativnih in/ali medijskih) vsak teden naplavi številke, ob katerih nam postane jasno, zakaj zadnja "necivilizirana" afriška plemena mogoče ne vedo, da je svet okrogel, vedo pa, kje je najbližji McDonalds. V podrobnosti se niti nima smisla poglabljati. Le toliko pač, da vemo, kako je pri vrhu.

In pri vrhu je - polno ničel! Le v zadnjem tednu: Zenith Media je dobil medijski account Jenny Craig - 70 milijonov dolarjev! Prav smešno ameriško - Jenny Craig je strašen brand na področju hujšanja. Intel je premaknil svoj globalni creative account na agencijo Venables Bell & Partners - 150 milijonov dolarjev (ko smo že pri Intelu: v lanskem letu je Intelov medijski account dobila mreža OMD - 300 milijonov dolarjev). Procter&Gamble je svoj creative account iz Saatchi&Saatchi premaknil na Publicis - 200 milijonov dolarjev. In pri tem gre samo za zobno kremo Crest! Sanofi-Aventis, farmacevtski gigant, daje svoj marketinški account na pitch - 250 milijonov dolarjev! Ameriški Home Depot (recimo nek "naš" Bauhaus) je lani premaknil svoj creative account - 600 milijonov dolarjev! Zdaj daje na pitch še svoj medijski budžet - 580 milijonov dolarjev!

Drži, večinoma gre za globalne accounte, vse kapitalske povezave za tem nam seveda niti niso vidne, sploh v današnjem svetu multinacionalk - tudi v oglaševanju spadajo praktično vse (no ja, skoraj) agencije pod 5 največjih mrež. In večinoma so v igri za takšne budgete seveda le največje mreže. Ampak številke so vseeno zanimive. Človeka skoraj prime, da bi pri vsaki naredil še smajlija.

Mimogrede, 30-sekundni oglas med prenosom letošnjega SuperBowla (finale lige NFL) - 3 milijone dolarjev.

:)
[preberi več]

sobota, 17. januar 2009

Letak za Nissan Qashqai

Poleg spodnjega intervjuja mi je v današnji Sobotni prilogi padlo v oko (in na tla) še nekaj: letak za Nissan Qashqai. Pred pričetkom pisanja bloga sem se odločil, da po izdelkih kolegov copyjev iz drugih agencij ne bom pljuval. In tega se mislim držati, ker...

...iz prve roke vem, kakšno pot prehodi kreativa (pa naj gre za slogan, besedilo, vizual, karkoli) od ideje do dejanske uresničitve. In kaj vse se z njo na tej poti (lahko) zgodi. Predvsem pa je ideje zelo enostavno nekam pošiljati, precej težje pa predlagati boljše. Kar pa ne pomeni, da ne morem vsaj izpostaviti kakšnega oglasnega sporočila, ki me posebno zbode. Tokratno se mi zdi navadno zavajanje. Letak za omenjeni Nissan Qashqai (če se ne motim, za njim stoji Luna/TBWA). Prednja stran letaka namreč izgleda takole:



S sloganom vse v redu, dokler spodaj ne opazim znaka Nissan (ali morda levo Avtohiša Real). Razmišljam, kakšno povezavo ima avtomobil z varnim vlaganjem denarja. Obrnem letak.





Varnost nalože? Garantiramo? Učinek vloženih sredstev? Investicija? Naložba? Vem, da reagiramo na grožnje recesije ampak...saj še vedno govorimo o avtomobilu, mar ne? Investicija oz. naložba je že po definiciji uporaba denarja za povečanje premoženja. Če torej porabim 18.750EUR in za to dobim avtomobil...kje točno se bo moje premoženje povečalo? Avtomobil izgubi dober delež vrednosti v trenutku, ko ga odpeljemo iz avtosalona. Razen, če odslej tudi na nakup osebnega vozila gledamo kot na investicijo v nova delovna sredstva. Z njim sicer ne bomo sešili 15.000 parov volnenih nogavic, lahko pa se zapeljemo na obisk k babici, ki nam da mesečno žepnino. Edino ROI je bolj na psu.
[preberi več]

Intervju z Malcolmom Gladwellom, Sobotna priloga

Današnja Sobotna priloga je presenetljivo zanimiva. Mojo pozornost je pritegnilo več stvari, predvsem pa mi je v oko padlo dvoje - eno je bil oglas, drugo pa intervju z Malcolmom Gladwellom. Kdo je Malcolm Gladwell?

Gre za avtorja večih knjig, vseh izdanih v zadnjih nekaj letih, s katerimi si je po hitrem postopku nakopal mednarodno slavo in vabila na konference. Gladwell iz sociološkega vidika obravnava tematike uspeha (Outliers: The story of success), širjenja idej (The Tipping Point: How little things can make a big difference) in odločanja (Blink: The power of thinking without thinking). Pri tem v slogu popularne znanosti razvije svoje teorije, kot je recimo tista, da je za uspeh na nekem področju potrebno vložiti 10.000 ur trdega dela. Talent pa označuje bolj ali manj pripravljenost na vlaganje tolikšne količine energije. Vse dobre teorije povzročijo vsaj nek odmev: Seth Godin ima o tem že svoje mnenje. In marsikdo drug tudi. Gladwellu je vredno posvetiti vsaj nekaj pozornosti.


(intervju v Sobotni prilogi; zaradi nemogočega arhiva na spletni strani Delo.si, mi nikakor ni uspelo narediti povezave direktno na članek, zato je tukaj kot slika)

Zakaj Gladwell? Poleg spremljanja dogajanja iz radovednosti (navsezadnje so pred časom vsi govorili o The Tipping Point in bi bilo dobro vsaj pogledati what's all the fuss about), sem se tudi odločil verjeti James Webb Youngu - najboljše knjige o oglaševanju ne govorijo o oglaševanju (če malo priredim njegove besede v "A technique for producing ideas"). Zato je vsaj The Tipping Point na moji listi, čeprav s štiriletno zamudo. Intervju v Sobotni prilogi pa je zanimiva predjed za njegovo zadnjo knjigo, Outliers.

[preberi več]

Ideji tedna #2

Prejšnji teden sem post poimenoval "Online in offline ideja tedna #1". Kamenodobnosti tega naslova sem se zavedel šele danes, čeprav v razmišljanju že dalj časa ne ločujem idej na online in offline. Opciji sta bili le dve - zlezem nazaj v jamo na kosilo (primordialna juha je na mizi, mamut na žaru pa je tudi že skoraj pečen) ali pa spremenim naslov. Tokratni je, pomanjkanju barv navkljub, bližje dejanski vsebini - idejam, ki se mi zdijo zanimive za tole tedensko objavo. In z njim se tudi - hip hip strašni trik! - elegantno izognem kategoriziranju idej, s čimer imajo probleme še festivali.


Numero uno:
Vsi smo že dobili email, na koncu katerega piše nekaj v stilu:"Premislite, preden natisnete to sporočilo. Varujmo gozdove!" Agencija DDB Germany si je ta poziv vzela k srcu in se zapodila v reševanje gozdov sveta. Pripravili so računalniško aplikacijo "Save paper, save trees!" (kratek predstavitveni filmček), ki malo drugače spodbuja uporabnika k zmanjševanju rabe papirja. Na kratko - preden pritisnete "Print", vas s kurzorjem v obliki motorne žage in njenim ropotanjem opozori, da to morda ni najboljša ideja. Če to kljub temu storite, vam predvaja zvok padajočega drevesa. Simpatično. Mogoče jo lahko ponoči naložite vsem sodelavcem;)
Mimogrede - ideja je na oglaševalskem festivalu Eurobest2008 osvojila bronasto nagrado v kategoriji Interactive (in znotraj te v "Other Interactive Digital Solutions" - saj sem rekel, da imajo festivali probleme s tem, ne?).

Numero due:
Citylight panoje na avtobusnih postajah poznamo tudi pri nas. Imajo kup funkcij: lepo se svetijo, ko nam je dolgčas jih lahko preberemo, zakrivajo nam pogled na številko avtobusa in z njimi se lahko...igramo? Po novem res. Agencija Saatchi&Saatchi UK je za izdelek Cadburry Creme Egg ustvarila interaktivni citylight.

Preprosta, a verjetno dovolj zabavna igra za tistih nekaj minut, ko čakamo na avtobus. Se mi zdi pa skoraj gotovo, da lahko v prihodnosti pričakujemo dejansko uporabne interaktivne površine. Tudi na avtobusnih postajah - odštevanje minut do prihoda avtobusa bi bil strašno uporaben dosežek.

[preberi več]

četrtek, 15. januar 2009

Knjiga / 2.999SIT

Že pred časom sem dobil v roke knjigo Frederica Beigbederja - 2.999SIT. Znana stvar. Oglaševalska satira. Uspešnica. In tako dalje.

Dobil sem jo od šefa. Kreativnega direktorja. Če ti direktor, za povrh še kreativni, priporoči knjigo, jo pač postaviš na vrh seznama. Pojedel sem jo v dveh dneh.

Obvezno branje za vse "agency people". No ja, tako ali tako jo je večina že prebrala. Verjetno. Potem pa vsaj obvezno branje za vse "agency-wannabe people". Ali pa recimo raje priporočeno branje. Obvezna je samo smrt in davki.


In ker sem tako pomemben, je moj izvod celo podpisan (no ja, v bistvu je bil podpis namenjen kreativnemu direktorju;). Frederic grdo piše. Ampak na srečo lepo piše.

Definitivno priporočam.

In odgovor za vse, ki jo boste brali: ne, ni bil odpuščen. He quit. ;)
[preberi več]

Papir pa pir!

Berem manj, kot bi želel. Včasih namreč obsedim in gledam v zrak. Ugotovil sem, da zaradi nizkega pritiska (kar bom bojda nekoč lahko krivil za dolgo in dolgočasno življenje). Ali pa obtičim pred televizijo. Še ne vem zakaj. Vsaj rečem lahko, da službeno. Eppur si legge.

Sem popolnoma zanič literarni kritik. Verjetno bi vam priporočil vsako knjigo, ki jo preberem. V življenju še nisem rekel:"To je popolno sranje. Ne beri."
Možnosti so štiri:
a) imam srečno roko in izbiram same branja vredne knjige
b) nimam najmanjšega pojma, kaj je dobra in kaj slaba knjiga
c) mislim, da moja interpretacija knjige nima kaj dosti skupnega z morebitno vašo
d) knjigo ocenjujem tudi na podlagi "uporabniške izkušnje" in moja, ponovno, morda nima kaj dosti skupnega z morebitno vašo

Obkroži štiri pravilne odgovore. In vsi štirje nimajo nobene zveze s tem, zakaj ne odsvetujem knjig. Še posebej ne "kreativcem".

Knjiga je zbirka idej. Zanimivih in nezanimivih. Slednje je odvisno od konteksta, kar pomeni, da lahko v nekem trenutku najbolj nezanimive ideje postanejo dejansko najbolj - alkimija v praksi - zanimive! Če na kreativnost gledam kot na kombiniranje starih elementov (idej) na nov način, je vsaka knjiga nova škatla Lego kock, ki jih stresem na že obstoječ kup. Kaj bom iz njega naredil jaz in kaj ti, je pač najina stvar, ampak dvomim, da nama več kock lahko škodi*.

Zato vem za najmanj en primer, da sem rekel:"To je popolno sranje. Preberi."


*v kockasto enačbo nalašč ni vključeno naraščanje volumna kock (ne verjamem, da imajo možgani problem z volumnom idej oz. pomanjkanjem prostora) ali podaljševanje časa iskanja prave kocke (dolgoročni spomin ni nič počasnejši, če je teh idej več)
[preberi več]

torek, 13. januar 2009

"From the eyes of God!"

...je na YouTube pod komentarje napisal eden od uporabnikov. Mogoče pa res?
Gre za nov oglas z naslovom "Protect yourself", korporacije GlaxoSmithKline za izdelek Lactacyd Femina, torej intimno milo za ženske. Predvsem se mi zdi zanimivo, da jim je uspelo idejo spraviti mimo naročnika - od na pol farmacevtskih družb namreč pričakuješ konzervativnost na vsakem koraku. Avtor oglasa je agencija Grey Amsterdam.





Vprašanje je, če ima takšen oglas kakršnokoli prodajno moč. Meni deluje prej odbijajoče, čeprav mu pomanjkanja predrznosti in humorja ne gre očitati. Na hitro sem celo pomislil, da je video namenjen prej moškim kot dejanski ciljni publiki izdelka. Eno je gotovo - pogledali ste ga najmanj dvakrat;)

[preberi več]

nedelja, 11. januar 2009

Pritožujem se, torej sem.

Pred nekaj dnevi sem gledal CSI. Jasno, zgodi se umor. Storilec je (pozor, sledi dolg stavek): s kuhinjskim nožem prerezal zapestji speči ženski, katere gosta kri je izdatno prepojila posteljnino, nato iz hrbta večkratno zabodel njenega moža, ta je ravnokar prihajal iz sobe svoje mladoletne hčerke, ki jo je zlorabljal, taista hčerka je bila hčerka njegove lastne hčerke, ki jo je prav tako zlorabljal, za konec pa je morilec še krvavo zaklal dva brata originalne hčerke padlega incestuoznega in pedofilskega očeta. Potem pa sem znorel.

Zavrtel se je namreč oglas Džabest (morda sem tule za boljšo ilustracijo kronološki potek dogodkov malenkostno priredil). In prijelo me je, da bi se pritožil na SOZ! V detajle svoje nenaklonjenosti Džabestu se na tem mestu ne bom spuščal, bistvo je drugje - potrošnikovi (recimo) sprožilci nelagodnih občutkov so premešani kot hišne številke v New Orleansu po obisku tete Katrine! Ne moti me kapljica človeške hrbtenične tekočine pomešane z jetrno krvjo na morilčevem 20-centimetrskem nožu - ne, mene moti oglas za telefon(ijo).
Pritožil se sicer nisem, sem pa iz radovednosti pogledal, če Oglaševalsko razsodišče sploh deluje. Deluje. Vendar se Slovenci očitno kaj dosti ne pritožujemo (...in torej nismo?). Razsodišče je v letu 2008 obravnavalo 14 pritožb. Nekatere so prav zabavne:

A) tri (1, 2, 3) pritožbe so se nanašale na obcestne plakate za 3 različne znamke spodnjega perila. Očitno so potrošnika pohujšale napol gole ženske. Dobra novica za vse (straight) moške - vse tri pritožbe so bile zavrnjene!

B) pritožba na televizijski oglas za sir Jošt - "Jošt je ris!": potrošnika je zmotilo povezovanje otroškega imena Jošt s sirom. Vse male Jošte bodo vrstniki namreč poslej zmerjali, da so siri, dimljeni in lahki. Otroci so res pokvarjeni! Poleg tega naj bi spot z vabljenjem otrok na prigrizek izkoriščal njihovo lahkovernost, kar pomeni, da bodo hiteli v objem k vsakemu pedofilu, ki jim bo ponujal nekaj za pod zob (dvojni pomen povsem nenameren;)

C) in še pritožba, ki jo je razsodišče spoznalo za utemeljeno: samopromocijski oglas za oglaševalsko agencijo Original (ki jo je najti tudi med zmagovalci Golden Druma '08) pod geslom "Young & Experienced" (dva oglasa iz serija sta na dnu tele strani, vendar je sporni oglas žal odstranjen - šlo je za izjemno mlado deklico z velikim nosečniškim trebuhom)

Da smo potrošniki več kot očitno izgubili kompas (seveda nismo edini), kaže tudi kopica pritožb Angležev nad novim Volkswagnovim TV oglasom - bojda je v njem preveč nasilja, kar izjemno slabo vpliva na otroke. Zato ga poslej vrtijo le še zvečer. In starši lahko zadovoljno rečejo:"Samo še CSI pogledaš, potem pa v posteljo!"

Ko se že vsi pritožujemo: tole me moti že nekaj let- zakaj nismo nič naredili tule?! Več kot očitno zavajanje...potrošnikov.

[preberi več]

sobota, 10. januar 2009

Online in offline ideja tedna #1

Ena od lepot interneta je možnost skorajda real-time (in pogosto tudi brez skorajda) spremljanja "moje", oglaševalske, industrije. Ena od lepot omenjene industrije je njena prepojenost z idejami - dobrimi in slabimi. In ena od lepot objave svežih dobrih idej je, da si jih bom zagotovo zapomnil!

Offline ideja
Nemška internetna potovalna agencija Expedia.de se je v kratki kampanji za potovanja v Italijo povezala s coffee-shoppom Deli Star in ustvarila nov medij - spenjeno mleko! Za komuniciranje ugodne cene so uporabili le kapučino, šablono in malo čokolade v prahu. Ostale informacije so natisnjene na prtičku pod kapučinom.





Online ideja
Facebook aplikacija za Burger King, "Whopper Sacrifice", zahteva od uporabnika žrtvovanje desetih Facebook prijateljev v zameno za hamburger Whopper. Kako zadeva deluje? Naložimo aplikacijo iz BurgerKingove spletne strani, izberemo deset prijateljev, ki jih aplikacija odstrani iz seznama naših FB prijateljev ter jim pošlje obvestilo, da so bili žrtvovani v dobro hamburgerja - in orjaški Whopper je naš!


Zabavno, interaktivno, funkcionalno, povezano z offline koristmi ter velikim viralnim potencialom. Samo v času pisanja te objave so ameriški Facebook uporabniki žrtvovali 4.240 prijateljev (skupno smo v tem trenutku že pri številki 73.462), število uporabnikov aplikacije pa je že preseglo 15.000. Mimogrede - avtor kampanje (in aplikacije) je agencija Crispin Porter + Bogusky, letošnja Agencija leta (po izboru revije Creativity).

Prej ali slej bo tudi slovenskim agencijam uspelo spraviti kakšno zanimivo aplikacijo mimo klientov. Upam.
[preberi več]

petek, 9. januar 2009

Kreativnost je reševanje problemov. Pika.

Kreativnost je po mojem mnenju (opomba: zadnjič pišem "po mojem mnenju", ker je cel blog moje mnenje) napačno razumljen koncept. Na kreativnost se prevečkrat gleda kot na "prirojeno znanje" - kot bi se recimo nekateri rodili s poznavanjem računovodskih standardov (in kalkulatorjem v roki), drugi pa s kreativnostjo (in ničimer v roki). I'm not buying it.
Kreativnost ni lastnost, temveč proces. Že sama etimologija besede pove, da gre za kreacijo. Ustvarjanje.

intermezzo
Zadevi bi še raje rekel kreacionizem ("Sem kreator. Ukvarjam se s kreacionizmom."; zvenelo bi strašno resno) pa so besedo žal že zasedli nepotomci opic.
konec intermezza

Vsak človek je sposoben ustvarjanja, kar se pokaže pri reševanju problemov vseh vrst - praktično ni problema, za katerega ne bi našli rešitve. Vsaj ene. Če se kakšne stvari ne znamo lotiti, jo poskusimo zastaviti kot problem z vprašajem - človeški možgani so presenetljivo dobri pri reševanju problemov. Praktična uporabnost rešitve je seveda druga stvar, kar pa ne spremeni dejstva, da lahko pri vsakem problemu ustvarite kup rešitev! Šele na tem mestu vstopi v igro talent (torej prirojena nagnjenost k neki lastnosti ali sposobnosti - s tem da se mi zdi kreativnost kompozit večih lastnosti in ne lastnost sama po sebi), ki določa, ali bo vaš kup gora ali kupček.

Pri soočanju s problemom sta vedno dve možnosti - naslonimo se na izkušnje ali ustvarimo novo rešitev, ki je nova kombinacija že znanih elementov. Kaj storimo, ko smo soočeni s povsem novim problemom ali situacijo? Zato je praktično nemogoče biti nekreativen. Vprašanje je le, kako pogosto pogrevamo staro juho in kako pogosto skuhamo novo.

Še primer marketinško kreativnega reševanja problema:
Replay naredi čevlje. Ugotovijo, da puščajo barvo. Ugotovijo, da imajo problem. Opciji sta dve:

1) upoštevamo izkušnje - čevlje vržemo stran (recimo), ali pa

2) poiščemo novo rešitev - skombiniramo puščanje barve, razbarvan čevelj in trend, ki pravi, da ljudje nadvse cenijo svojo individualnost; v tem primeru puščanje barve prodamo kot lastnost čevljev, ki jih dviguje nad povprečje in ločuje od konkurence!



(Replay čevlji z velikim zdizajniranim "opozorilom" o puščanju barve)

Tekst na sliki je skorajda neberljiv (hvala BlackBerry); opozori na razbarvanje čevlja z vsakodnevno uporabo ter proti koncu pravi:
"...this is not a defect, but has to be appreciated as a peculiarity of each shoe that results in a unique pair for each customer."
Resnici na ljubo, rešitev ni ravno nova - podobna opozorila seveda poznamo že s kavbojk in podobno, ampak za primer bo dobra. Da ne bomo kreativnosti vedno povezovali le z umetnostjo in oglasi.

[preberi več]

četrtek, 8. januar 2009

Prijatelji?! Ne verjemite jim niti besede!

V želji po čimbolj učinkoviti komunikaciji s potencialnimi potrošniki svojih naročnikov, agencije razvijajo, uporabljajo in upravljajo vse (ne)mogoče kanale. Nobena skrivnost ni, da je priporočilo prijatelja ali drugega "vplivneža" (influencer) daleč najmočnejši faktor nakupa. Problem je le, da potrošniki samoiniciativno ne priporočajo zanič izdelkov, še na dobre pozabijo. In kaj naredimo?
Izkoristimo poslovno priložnost! Najprej potrebujemo zveneče ime. Recimo ... word-of-mouth marketing! Ali pa ... influencer marketing! Nato okoli tega zgradimo specializirano agencijo (in za povrh napišemo še knjigo), ki se ukvarja točno s tem - vplivanjem na vplivneže, da postanejo evangelisti naročnikove blagovne znamke.
Word-of-mouth agencije dejansko obstajajo. Takšna je recimo agencija Ammo iz San Francisca, s podružnicama tudi v New Yorku in Torontu. Njihova spletna stran se pravzaprav bere kot pravila delovanja podtalne organizacije s ciljem infiltrirati se v sovražnikove vrste. Če poenostavimo - vplivajo na vaše prijatelje in znance, da bi ti vplivali na vas. In če imate veliko (Facebook) prijateljev ali socialni kapital kakšne drugačne vrste, ste zanje zanimivi.
Tudi v domačih logih imamo svoj delež podobnih neortodoksnih marketinških pristopov. Slovenske digitalne agencije imajo npr. razvite Facebook uporabnike, ki jih lahko uporabijo za komuniciranje naročnikove blagovne znamke, le da tokrat pač v spletni verziji word-of-mouth marketinga - word-of-mouse. Hmm, speče celice komunikatorjev....poznate nanizanko "Sleeper Cell"?
Po drugi strani s takšnim vplivanjem na potrošnike niti ni kaj dosti narobe - če bi le dovršenosti komunikacije večkrat sledila (ali še raje, prehitevala) tudi dovršenost izdelkov. Na kaj boste pomislili naslednjič, ko vam bo prijatelj priporočil "res hud jogurt"? ;)
[preberi več]

sreda, 7. januar 2009

Kilogram pomaranč in en jumbo plakat, prosim.

Vsi znamo dati oglas v časopis. V Salomonov oglasnik. V osmrtnice. Ampak na jumbo? Moja skoraj-teorija: na vse velikoformatne oglase gledamo kot na nekaj nedostopnega, nekaj insajderskega. Nekaj, kar je del neke industrije in je za kakršnokoli ukvarjanje z njimi potreben strokovnjak. Vendar pa...
...je jumbo plakat produkt kot vsak drug - če lahko v trgovini kupim pomaranče, lahko v drugi trgovini kupim tudi jumbo. Veliki formati niso več rezervirani le za velike kampanje in znane blagovne znamke. Če imam sporočilo, ga lahko izobesim. Vsake toliko tako preseneti plakat tipa "Jože, srečn'ga abrahama!" (par let nazaj, v Ljubljani pri gostilni Lovec; slike žal nimam). V decembru je bilo v Ljubljani opaziti jumbo, ki je "prodajal" vero (čeprav vem, da so preko luže takšnih potez navajeni precej bolj kot pri nas):


Gre za komunikacijsko akcijo "samoniciativne skupine kristjanov" Jezusmedia. Mimogrede, v marcu 2008 so imeli še en plakat, ki se mi iz copywriterskega stališča zdi, milo rečeno, neokusen - s krvjo zapisano "Drži kot pribito"?



Ko smo že pri veri in oglasih velikega formata - v Angliji se je zbrala skupina ljudi, ki ima očitno oglaševanja vere dovolj in so se odločili komunicirati - nevero. British Humanist Association je v svoji kampanji AtheistBus zakupil prostor na 600 londonskih avtobusih in nanje postavil spodnje sporočilo:



Pri velikoformatnih oglasih je zanimiv občutek nekakšne nenavadnosti, prestiža ali celo dosežka, kadar ne gre za pričakovane produkte ali storitve. Po mojem mnenju ravno zaradi občutka nedostopnosti. Pričakujemo, da je na njih Najboljši sosed. Da pa nas s plakata pozdravlja naš dejanski sosed?!
Če bi BritishHumanistAssociation svoje oglase postavil izključno na internet (kot naredi večina kampanj s podobno "radikalnimi" sporočili), bi se o zadevi bistveno manj (ali celo nič) govorilo (tudi dejstvo, da komunicirajo ateizem, seveda ni ravno zanemarljivo kar se tiče newsworthiness-a). Zunanji veliki oglasi imajo torej še dodatno vrednost, če jo znamo izkoristiti. Obenem sta obe kampanji lep primer, kako opazna so nepričakovana sporočila (v nepričakovanih medijih?). In če vas kdaj prime - pri npr. Epamedii dobite jumbo plakat za en mesec že za 210eur+ddv :)
[preberi več]

ponedeljek, 5. januar 2009

Nekaj malega o trendih, Kenu in Action Man-u.

Marketing ljubi trende. Po njih ukroji embalaže, imena, izdelke, storitve, strategije, komunikacijo... "Raziskave kažejo, da se rdeča vrača, takoj umaknite vsa zelena jabolka iz recepcije! Nobenih granny smith!"
Še trendi imajo trend - izgubljajo statistično komponento in postajajo vse bolj kvalitativni, barviti, njihovo opisovanje pa skoraj tekmovanje v kreativnosti. Iskanje trendov je postalo celo služba, za katero ni potrebno poznati niti poštevanke, kaj šele izrisati "izravnano črto, ki ponazarja spreminjanje časovne serije, potem ko iz nje eliminiramo vse periodične variacije in slučajne vplive."
Zanimivo je pogledati nekatere trende za nazaj. Recimo kult telesa, ki se iz Kalifornije pospešeno širi po celem svetu. Koliko vaših prijateljev še ne hodi v fitnes? ;)
V komunikacijskem briefu bi verjetno pisalo, da "ciljna skupina pripisuje vse večji pomen kulturi telesa, dobremu izgledu in telesni pripravljenosti. Delež prebivalstva, ki uporablja dodatke k prehrani, narašča..." - vendar s tem zgrešimo dejanske globine, v katere se spušča marketing pri prilagajanju izdelka kupcem. Precej bolj zabaven (ali morda grotesken) je lahko grafičen prikaz trenda (in marketinga) - enter Ken&ActionMan!



(levo: Ken iz leta '61; desno: Ken iz osemdesetih)



(zgoraj: Action Man iz leta '67; spodaj: Action Man iz devetdesetih)

Poznate kakšno boljšo ilustracijo trenda fitnesa, teka, bigger-faster-stronger fokusa na lastno telo? Sta Ken in ActionMan sledila ali ustvarjala trend? Ne moremo reči, da otrokom ne komunicirata "Kids, we rock. You gotta be like us." Če bi verjel v teorije zarote, bi skoraj rekel, da ameriška, 23 milijard dolarjev (za primerjavo: slovenski BDP znaša le enkrat več) vredna industrija prehranskih dodatkov (da o športni sploh ne govorimo) že od 6oih let tudi preko igrač lobira za prostor v potrošnikovih možganih - v tem primeru 6-letnikov. Je sploh kaj čudnega, da želimo biti vsi veliki in močni? ;)
[preberi več]

nedelja, 4. januar 2009

Težko je biti žirant. Nagrajenec še teže!

Od žirij se pričakuje poznavanje lastnega področja, (predvsem) na tem sloni integriteta posameznega člana in posledično verodostojnost celotne žirije. Golden Drum '08 je v kategoriji OpenAd / Print (torej OpenAd neobjavljeni, nebrandirani oglasi) podelil nagrado čisti reciklaciji...
... že večkrat videne ideje (tattoo, narejen s permanentnim flomastrom). V industriji, ki proizvaja ideje, vsak dan nastajajo kupi kreativnih konceptov. Nekateri postanejo oglasi, drugi postanejo umetniški spin-offi. Večina ne postane nič. Delež, iz katerega vklijejo oglasi, je kljub vsemu tako velik, da je nemogoče poznati vse. Ampak ali lahko žirija sploh reče:"Sorry guys, we didn't know,"?




(zgoraj: nagrajena OpenAd ideja; spodaj: dva že obstoječa oglasa; vir: goldendrum.com)

Kaj naj v tem primeru naredijo nagrajenci? Samoiniciativno vrnejo nagrado? Če predpostavimo, da kreativec te ideje prej še ni videl, je torej zrasla na njegovem zeljniku. In ta predpostavka sploh ni tako naivna – to se dogaja kar naprej. Genialna, čisto tvoja ideja, kreativni direktor pa – »Ne, ne, to je že bilo.« V tem primeru nihče iz kreativnega teama ideje prej še ni videl (kar so povedali na Golden Drum blogu – recimo, da jim verjamem; upam tudi na odgovor žirije, k čemur na istem blogu poziva Martin Mol). Nagrajena je bila pravzaprav njihova originalna ideja. Po drugi strani pa...
...bi tudi kreativci lahko premogli več skrbi za lastno širino in posledično kreativno samokritiko. Vsaj v izogib najbolj grotesknim situacijam. Primer iz domačih logov (in ob relativno majhni količini slovenskih oglasov ni tako težko poznati vseh bolj izpostavljenih):



(zgoraj: oglas Sparkasse; spodaj: oglas NLB depozit; v božičnem času so mu nadeli še božično kapico:)
[preberi več]

Blog je mrtev! Naj živi blog!

Vsak šport ima svoje zvezdnike. Tudi bloganje. Poleti je v blogosferi top blogerjev odjeknila novica, da bo svoj blog obesil na klin Jason Calacanis, ustanovitelj spletne strani Weblogs.com. Z razlago, da je vse skupaj postalo preveliko in preveč neosebno. Blog je že zdavnaj zajadral v mainstreamovske vode, ki se vedno stekajo skozi turbine raznoraznih denarnih generatorjev - če je ideja bloga nastala iz čiste želje po enostavnem sporočanju lastnih doživetij in misli manjši skupini prijateljev in sorodnikov, je čas nedolžnosti torej mimo. Zaradi hitre rasti števila blogov – osebnih, strokovnih, korporativnih, komercialnih – je, kot pravi Calacanis:«...potrebnega enostavno preveč truda, da ostaneš na vrhu.«(AdAge) Vprašanje se seveda zastavi kar samo – kaj, če cilj ni biti na vrhu?
Milijoni uporabnikov Facebooka, MySpace-a in podobnih omrežij blogajo praktično vsak dan, le da se tega morda niti ne zavedajo – spremembe statusa, nalaganje slik in videov, komentiranje prijateljevih aktivnosti – vse to so značilnosti »tradicionalnega« bloganja. Motiv teh aktivnosti je zagotovo precej bližje romantičnim idejam »stare zaveze« bloganja – komunikacija z majhnim številom prijateljev. Ne (samo)promocija ali zaslužek. V tem pomenu je evolucija bloga Twitter – odgovor na vprašanje »Kaj počnem?« v 140 znakih. Morda dovolj o tem pove že dejstvo, da Evan Williams, soustanovitelj spletne strani Blogger.com, zdaj vodi Twitter.com. Nazaj h koreninam, torej.
Blog je v tem času postal zveneč buzzword, s katerim podjetja poskušajo impresionirati svoje kupce (blogwashing?:), agencije kliente, študentje profesorje marketinga, offline mediji pa...še ne vedo točno koga. Vsi blogamo. Tako ali drugače. Tehnologija bloga sama po sebi ni nič posebnega ali revolucionarnega, čeprav ga marketing prodaja kot inovativni del svojega arzenala. Vsekakor pa blogu ne gre zanikati potencialne uporabnosti in zanimivosti – pa naj gre za romantiko v stilu prvih blogov, (komercialne) zvezdniške bloge ali človeški obraz korporacij. Še vedno gre za komunikacijo, le da je ta zdaj precej bolj ciljno usmerjena. Evolucijo bloga je nemogoče spregledati. Iz igrače je postal orodje.
[preberi več]