Prikaz objav z oznako komunikacija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako komunikacija. Pokaži vse objave

sobota, 11. julij 2009

Bruno med gverilci

Na avstralski premieri B..B..Brunota (čez glavo ga že imam...) je restavracija Nando's na domiseln način originalnemu B..B..Brunotu speljala show. Kako? Seveda - s svojim lastnim B..B..


...Brunotom! Nekaj minut preden se je na prizorišču pojavil pravi avstrijski junaček hlaček, je na oder skočil njegov dvojnik! Publika, navdušena na prihodom "zvezdnika", zamenjave niti ni opazila (verjetno je dotična horda fanatikov ne bi niti, če bi na oder prišel Damjan Murko), ugrabitelji šova pa so gverilsko skomunicirali novo akcijo pri Nando's.




Lepo? Niti ne. Pošteno? Še manj. Vsekakor pa predrzna ideja, ki jo v končni fazi lahko vedno argumentiraš z - "zakaj pa ne!" Navsezadnje je tudi B..B..Bruno ena velika komercialna prevara.


PS: če se sprašujete kaj za vraga je Peri-Peri - gre za predelane ekstra močne feferone, s katerimi pri Nando's zabelijo svoj "world famous grilled chicken"...
[preberi več]

petek, 6. februar 2009

Ping-pong z Bogom

Jaz. Ti. Jaz. Ti. Jaz. Ti. V oglaševanju pravzaprav vsakodnevno dokazujemo, da imamo "bolj prav" kot konkurenca in si stalno podajamo žogico. Če v to vpletemo še boga, je rezultat božanska komedija.

V januarju se je Londonu pojavila odmevna kampanja AtheistBus (o kateri sem nekaj malega že pisal). Izgledala je takole:

(med AtheistBus kampanjo je precej olja na ogenj prilil še eden od voznikov londonskih avtobusov, ki se je (seveda javno) uprl vožnji avtobusa z zgornjim ateističnim sporočilom)

Zabavali s(m)o se vsi:

  • medijem se je seveda vse skupaj zdelo super, saj o imeli o čem pisati,

  • neverniki so se zadovoljno muzali in ploskali preko blogov

  • verniki so se malo manj zadovoljno pritoževali
Pri uradnih pritožbah na ASA (Advertising Standards Authority - podobna reč kot naše SOZ-ovo razsodišče) je zanimivo to, da so se sklicevale na dve določili ASA kodeksa oglaševanja - dokazljivost in resničnost. Kot je rekel vlagatelj pritožbe, ni "nobenega dokaza, da Bog verjetno ne obstaja." Vse lepo in prav. Ampak kaj se zgodi potem?

The Empire strikes back! Ali po domače - verske organizacije gredo v protinapad. In pri tem naredijo točno to, proti čemer so se pritoževali - ne morejo ponuditi niti enega dokaza, da Bog obstaja. Čeprav ravno to trdijo na oglasu. In tako tudi sami kršijo oglaševalska določila.

ASA je vse pritožbe zavrnila in verske organizacije si pravzaprav lahko oddahnejo - če bi ASA razsodila v njihov prid, bi bil to zanimiv precedens, na podlagi katerega bi dejansko lahko prepovedali vsako oglaševanje vere. Ker pač obljublja nedokazljivo.

Od nesmiselnosti takšnega komunikacijskega pingponga ima še največ koristi medij - 150.000 funtov za vsako od teh akcij!

In pravzaprav se lahko sedaj upravičeno pritožijo avtorji prvega, ateističnega oglasa - v protinapadu jim je namreč nasprotnik ukradel dizajn ;)
[preberi več]

sreda, 4. februar 2009

Pravila poimenovanja

Pred časom sem gledal Madagascar 2. V njem se pojavi tudi veliki osvajalec ženskih src - nilski konj po imenu Moto-Moto. Kot pravi sam:"The name is so nice, when you say it twice." To bi moralo biti prvo pravilo poimenovanja izdelkov!

Poimenoval sem že travna semena. Bančne produkte. Dogodke. Celo umetno gnojilo. Ime je komunikacijski element in pogosto prva informacija, ki jo uporabnik dobi o produku. Nomen est omen - tudi za tržni delež.

Strategic Naming Development je opravil raziskavo o mobilnih telefonih, natančneje o vplivu njihovih imen na tržni delež. Mobilna telefonija je za takšno raziskavo verjetno res zanimiva panoga, glede na obsedenost z alfanumeričnim poimenovanjem na eni strani ter popolnoma lifestyle poimenovanjem na drugi strani. Niti ni presenečenje, da obstaja korelacija med imenom in uspehom na trgu. Ime namreč ni šifra, s katero podjetje poimenuje svoj izdelek za interno komunikacijo - tega sta se prva zavedla Samsung ter LG, medtem ko Nokii to še kar ni jasno. Seveda, ime ni vse, vendar pa ga lahko uporabimo kot komunikacijski element, ki nosi sporočilo o izdelku - in pri npr. Nokii N95 ali 3310 težko najdemo kakršnokoli čustveno oz. lifestyle sporočilo. Še posebno, če številke primerjamo z imeni kot so Motorolin "Razr", LG-jeva "Shine" ali "Chocolate", Samsungov "BlackJack" ...

AdAge je objavil 5 (sicer precej common sense) pravil poimenovanja izdelkov, na katere se je morda dobro kdaj spomniti. Kratkomalo sem jih ukradel:

1. Ime je pomembno
Je prvi kamen pri gradnji identitete in osebnosti izdelka ter lahko nosi čustveno sporočilo. Tako lahko že samo ime vpliva na čustveno komponento nakupnega odločanja.

2. Ne začni s številko
Pustimo, zakaj ljudje ne maramo številk - in večinoma nam res delujejo hladno in odbijajoče - to dejstvo raje izkoristimo.

3. Upoštevaj 3F-je
Imena, ki sporočajo nekaj o obliki oz. pojavnosti (form), funkcionalnostih (function) ali značilnostih (features) izdelka, so lažje zapomljiva, predvsem pa takoj sporočijo neko informacijo o izdelku.

4. Izkoristi lifestyle trende
Že samo zaradi imena izdelka se lahko njegov uporabnik počuti bolj trendy, seksi ali tehnološko napreden. Apple, anyone?

5. Prilagodi ime trgu
Hiter pogled na police pokaže približne okvire, znotraj katerih se v neki kategoriji izdelkov vrtijo imena. Odvisno od panoge - izrazito izstopanje je nekje dobro (če nam uspe), spet drugje ne gre pretiravati.

Sam pa dodajam še ključno pravilo iz začetka tega posta, malenkost prirejeno - rezultat poimenovanja mora biti "A name so nice, you say it twice!"

Stari Rimljani so že vedeli, kaj govorijo.

[preberi več]

petek, 23. januar 2009

Pax Vobiscum 2.0

Internet je praktično sinonim za liberalnost. Cerkev je praktično sinonim za konzervativnost. Govorimo seveda o našim krajem najbolj domači cerkvi, torej krščanski. Razne raeljance, scientologe in Falun Gong sektaše pustimo ob strani. In če celo Cerkev odkriva novo komunikacijsko platformo, kaj točno se mora sploh še zgoditi, da bo v marketinških oddelkih dinozavrov zasvetila rdeča lučka?!

Danes je Cerkev odprla svoj uradni YouTube kanal. Nič posebnega? Mogoče. Razen če ste 50-in-več-letni marketinški direktor katerega od bivših socialističnih podjetij. Generacijski prepad med junaki stare garde in spletno generacijo je noro širok. Kaj šele, če ste 81-letni papež. A celo Cerkev ni mogla spregledati nove komunikacijske paradigme. Kako in zakaj si to lahko privoščijo podjetja, je vprašanje, na katerega odgovor iščem že dalj časa. Morda lahko njihovo situacijo ilustriram z znanim nesporazumom Galileja s Cerkvijo. Le da je Galilejev 1.463.632.361 (ocenjeno število uporabnikov interneta 30.junija 2008). Tokrat bo malo težka vse postaviti na grmado. Cerkev je to že ugotovila.

Kot zanimivost in ker že hvalim Cerkveno spletno angažiranje: nekoliko morbidno, a priljubljenega prejšnjega papeža lahko spremljate tudi posthumno in to v živo preko spleta! Verjetnost, da se bo v grobnici zgodilo kaj zanimivega, je sicer blazno majhna (navsezadnje so minili že precej več kot trije dnevi). Če pa se bo, boste tako med prvimi, ki bodo to izvedeli;)
[preberi več]

sobota, 17. januar 2009

Letak za Nissan Qashqai

Poleg spodnjega intervjuja mi je v današnji Sobotni prilogi padlo v oko (in na tla) še nekaj: letak za Nissan Qashqai. Pred pričetkom pisanja bloga sem se odločil, da po izdelkih kolegov copyjev iz drugih agencij ne bom pljuval. In tega se mislim držati, ker...

...iz prve roke vem, kakšno pot prehodi kreativa (pa naj gre za slogan, besedilo, vizual, karkoli) od ideje do dejanske uresničitve. In kaj vse se z njo na tej poti (lahko) zgodi. Predvsem pa je ideje zelo enostavno nekam pošiljati, precej težje pa predlagati boljše. Kar pa ne pomeni, da ne morem vsaj izpostaviti kakšnega oglasnega sporočila, ki me posebno zbode. Tokratno se mi zdi navadno zavajanje. Letak za omenjeni Nissan Qashqai (če se ne motim, za njim stoji Luna/TBWA). Prednja stran letaka namreč izgleda takole:



S sloganom vse v redu, dokler spodaj ne opazim znaka Nissan (ali morda levo Avtohiša Real). Razmišljam, kakšno povezavo ima avtomobil z varnim vlaganjem denarja. Obrnem letak.





Varnost nalože? Garantiramo? Učinek vloženih sredstev? Investicija? Naložba? Vem, da reagiramo na grožnje recesije ampak...saj še vedno govorimo o avtomobilu, mar ne? Investicija oz. naložba je že po definiciji uporaba denarja za povečanje premoženja. Če torej porabim 18.750EUR in za to dobim avtomobil...kje točno se bo moje premoženje povečalo? Avtomobil izgubi dober delež vrednosti v trenutku, ko ga odpeljemo iz avtosalona. Razen, če odslej tudi na nakup osebnega vozila gledamo kot na investicijo v nova delovna sredstva. Z njim sicer ne bomo sešili 15.000 parov volnenih nogavic, lahko pa se zapeljemo na obisk k babici, ki nam da mesečno žepnino. Edino ROI je bolj na psu.
[preberi več]

četrtek, 8. januar 2009

Prijatelji?! Ne verjemite jim niti besede!

V želji po čimbolj učinkoviti komunikaciji s potencialnimi potrošniki svojih naročnikov, agencije razvijajo, uporabljajo in upravljajo vse (ne)mogoče kanale. Nobena skrivnost ni, da je priporočilo prijatelja ali drugega "vplivneža" (influencer) daleč najmočnejši faktor nakupa. Problem je le, da potrošniki samoiniciativno ne priporočajo zanič izdelkov, še na dobre pozabijo. In kaj naredimo?
Izkoristimo poslovno priložnost! Najprej potrebujemo zveneče ime. Recimo ... word-of-mouth marketing! Ali pa ... influencer marketing! Nato okoli tega zgradimo specializirano agencijo (in za povrh napišemo še knjigo), ki se ukvarja točno s tem - vplivanjem na vplivneže, da postanejo evangelisti naročnikove blagovne znamke.
Word-of-mouth agencije dejansko obstajajo. Takšna je recimo agencija Ammo iz San Francisca, s podružnicama tudi v New Yorku in Torontu. Njihova spletna stran se pravzaprav bere kot pravila delovanja podtalne organizacije s ciljem infiltrirati se v sovražnikove vrste. Če poenostavimo - vplivajo na vaše prijatelje in znance, da bi ti vplivali na vas. In če imate veliko (Facebook) prijateljev ali socialni kapital kakšne drugačne vrste, ste zanje zanimivi.
Tudi v domačih logih imamo svoj delež podobnih neortodoksnih marketinških pristopov. Slovenske digitalne agencije imajo npr. razvite Facebook uporabnike, ki jih lahko uporabijo za komuniciranje naročnikove blagovne znamke, le da tokrat pač v spletni verziji word-of-mouth marketinga - word-of-mouse. Hmm, speče celice komunikatorjev....poznate nanizanko "Sleeper Cell"?
Po drugi strani s takšnim vplivanjem na potrošnike niti ni kaj dosti narobe - če bi le dovršenosti komunikacije večkrat sledila (ali še raje, prehitevala) tudi dovršenost izdelkov. Na kaj boste pomislili naslednjič, ko vam bo prijatelj priporočil "res hud jogurt"? ;)
[preberi več]

sreda, 7. januar 2009

Kilogram pomaranč in en jumbo plakat, prosim.

Vsi znamo dati oglas v časopis. V Salomonov oglasnik. V osmrtnice. Ampak na jumbo? Moja skoraj-teorija: na vse velikoformatne oglase gledamo kot na nekaj nedostopnega, nekaj insajderskega. Nekaj, kar je del neke industrije in je za kakršnokoli ukvarjanje z njimi potreben strokovnjak. Vendar pa...
...je jumbo plakat produkt kot vsak drug - če lahko v trgovini kupim pomaranče, lahko v drugi trgovini kupim tudi jumbo. Veliki formati niso več rezervirani le za velike kampanje in znane blagovne znamke. Če imam sporočilo, ga lahko izobesim. Vsake toliko tako preseneti plakat tipa "Jože, srečn'ga abrahama!" (par let nazaj, v Ljubljani pri gostilni Lovec; slike žal nimam). V decembru je bilo v Ljubljani opaziti jumbo, ki je "prodajal" vero (čeprav vem, da so preko luže takšnih potez navajeni precej bolj kot pri nas):


Gre za komunikacijsko akcijo "samoniciativne skupine kristjanov" Jezusmedia. Mimogrede, v marcu 2008 so imeli še en plakat, ki se mi iz copywriterskega stališča zdi, milo rečeno, neokusen - s krvjo zapisano "Drži kot pribito"?



Ko smo že pri veri in oglasih velikega formata - v Angliji se je zbrala skupina ljudi, ki ima očitno oglaševanja vere dovolj in so se odločili komunicirati - nevero. British Humanist Association je v svoji kampanji AtheistBus zakupil prostor na 600 londonskih avtobusih in nanje postavil spodnje sporočilo:



Pri velikoformatnih oglasih je zanimiv občutek nekakšne nenavadnosti, prestiža ali celo dosežka, kadar ne gre za pričakovane produkte ali storitve. Po mojem mnenju ravno zaradi občutka nedostopnosti. Pričakujemo, da je na njih Najboljši sosed. Da pa nas s plakata pozdravlja naš dejanski sosed?!
Če bi BritishHumanistAssociation svoje oglase postavil izključno na internet (kot naredi večina kampanj s podobno "radikalnimi" sporočili), bi se o zadevi bistveno manj (ali celo nič) govorilo (tudi dejstvo, da komunicirajo ateizem, seveda ni ravno zanemarljivo kar se tiče newsworthiness-a). Zunanji veliki oglasi imajo torej še dodatno vrednost, če jo znamo izkoristiti. Obenem sta obe kampanji lep primer, kako opazna so nepričakovana sporočila (v nepričakovanih medijih?). In če vas kdaj prime - pri npr. Epamedii dobite jumbo plakat za en mesec že za 210eur+ddv :)
[preberi več]

nedelja, 4. januar 2009

Blog je mrtev! Naj živi blog!

Vsak šport ima svoje zvezdnike. Tudi bloganje. Poleti je v blogosferi top blogerjev odjeknila novica, da bo svoj blog obesil na klin Jason Calacanis, ustanovitelj spletne strani Weblogs.com. Z razlago, da je vse skupaj postalo preveliko in preveč neosebno. Blog je že zdavnaj zajadral v mainstreamovske vode, ki se vedno stekajo skozi turbine raznoraznih denarnih generatorjev - če je ideja bloga nastala iz čiste želje po enostavnem sporočanju lastnih doživetij in misli manjši skupini prijateljev in sorodnikov, je čas nedolžnosti torej mimo. Zaradi hitre rasti števila blogov – osebnih, strokovnih, korporativnih, komercialnih – je, kot pravi Calacanis:«...potrebnega enostavno preveč truda, da ostaneš na vrhu.«(AdAge) Vprašanje se seveda zastavi kar samo – kaj, če cilj ni biti na vrhu?
Milijoni uporabnikov Facebooka, MySpace-a in podobnih omrežij blogajo praktično vsak dan, le da se tega morda niti ne zavedajo – spremembe statusa, nalaganje slik in videov, komentiranje prijateljevih aktivnosti – vse to so značilnosti »tradicionalnega« bloganja. Motiv teh aktivnosti je zagotovo precej bližje romantičnim idejam »stare zaveze« bloganja – komunikacija z majhnim številom prijateljev. Ne (samo)promocija ali zaslužek. V tem pomenu je evolucija bloga Twitter – odgovor na vprašanje »Kaj počnem?« v 140 znakih. Morda dovolj o tem pove že dejstvo, da Evan Williams, soustanovitelj spletne strani Blogger.com, zdaj vodi Twitter.com. Nazaj h koreninam, torej.
Blog je v tem času postal zveneč buzzword, s katerim podjetja poskušajo impresionirati svoje kupce (blogwashing?:), agencije kliente, študentje profesorje marketinga, offline mediji pa...še ne vedo točno koga. Vsi blogamo. Tako ali drugače. Tehnologija bloga sama po sebi ni nič posebnega ali revolucionarnega, čeprav ga marketing prodaja kot inovativni del svojega arzenala. Vsekakor pa blogu ne gre zanikati potencialne uporabnosti in zanimivosti – pa naj gre za romantiko v stilu prvih blogov, (komercialne) zvezdniške bloge ali človeški obraz korporacij. Še vedno gre za komunikacijo, le da je ta zdaj precej bolj ciljno usmerjena. Evolucijo bloga je nemogoče spregledati. Iz igrače je postal orodje.
[preberi več]