Če je to zmagovalna rešitev v prejšnjem postu omenjenega natečaja - bravo. Zmagati na natečaju je vsekakor dosežek, tako da so pohvale na mestu.
Že od vsega začetka sem se odpovedal nekonstruktivni kritiki na blogu. Si pa ne morem kaj, da se ne bi vprašal - zakaj sploh razpisati pitch, če pravzaprav iščeš "happy people*" oglas?
Takle mamo, kot pravi ponarodeli rek. Ki si ga je, mimogrede, sposodil tudi najboljši sosed.
PS: dopuščam (in upam na) možnost, da to ni zmagovalna rešitev. Na plakatu ni podpisana nobena agencija. Prav tako dopuščam možnost, da je billboard le najboljši možen printscreen televizijskega oglasa, ki pa bo genialen.
*happy people je ena najpogostejših rešitev v oglaševanju. Največkrat se za to odločajo banke, korporacije in drugi veliki poslovni sistemi. In seveda vsi ostali, kadar ni pri roki boljše ideje. V praksi to izgleda kot oglas z blazno zadovoljnimi, vedno nasmejanimi ljudmi, družinami, mladimi pari in podobno. Nasmejana dekleta na gugalnicah. Otroci v peskovniku in nasmejane mlade mamice s čistili v rokah. Objeta fant in dekle, nasmejana zaradi srečne prihodnosti, saj varčujeta v XY banki. Skratka, srečo se danes dobi v 5-kilogramskih pakiranjih in s 3,19% obrestno mero.
Happy people je zanesljiv pristop - je idejno neopazen, po drugi strani pa te ravno zato nihče ne krizitira. Vse, kar potem še potrebujete, je dovolj visoko frekvenco (beri: cekine) in dovolj velik headline ter logotip.
Happy people rešitvam nisem naklonjen (čeprav sem tudi že zakrivil eno ali dve, in gotovo bom še kakšno; žal je včasih tako), saj je to idejno osiromašena komunikacija, ki s svojo anemičnostjo dolgoročno ubija pripravljenost gledalcev, da sploh še pogledajo kakšen oglas. Je gotovo eden od jezdecev oglaševalske apokalipse. Skupaj s podcenjevalnimi oglasi za pralne praške.
[preberi več]
Takle mamo, kot pravi ponarodeli rek. Ki si ga je, mimogrede, sposodil tudi najboljši sosed.
PS: dopuščam (in upam na) možnost, da to ni zmagovalna rešitev. Na plakatu ni podpisana nobena agencija. Prav tako dopuščam možnost, da je billboard le najboljši možen printscreen televizijskega oglasa, ki pa bo genialen.
*happy people je ena najpogostejših rešitev v oglaševanju. Največkrat se za to odločajo banke, korporacije in drugi veliki poslovni sistemi. In seveda vsi ostali, kadar ni pri roki boljše ideje. V praksi to izgleda kot oglas z blazno zadovoljnimi, vedno nasmejanimi ljudmi, družinami, mladimi pari in podobno. Nasmejana dekleta na gugalnicah. Otroci v peskovniku in nasmejane mlade mamice s čistili v rokah. Objeta fant in dekle, nasmejana zaradi srečne prihodnosti, saj varčujeta v XY banki. Skratka, srečo se danes dobi v 5-kilogramskih pakiranjih in s 3,19% obrestno mero.
Happy people je zanesljiv pristop - je idejno neopazen, po drugi strani pa te ravno zato nihče ne krizitira. Vse, kar potem še potrebujete, je dovolj visoko frekvenco (beri: cekine) in dovolj velik headline ter logotip.
Happy people rešitvam nisem naklonjen (čeprav sem tudi že zakrivil eno ali dve, in gotovo bom še kakšno; žal je včasih tako), saj je to idejno osiromašena komunikacija, ki s svojo anemičnostjo dolgoročno ubija pripravljenost gledalcev, da sploh še pogledajo kakšen oglas. Je gotovo eden od jezdecev oglaševalske apokalipse. Skupaj s podcenjevalnimi oglasi za pralne praške.
