Če je to zmagovalna rešitev v prejšnjem postu omenjenega natečaja - bravo. Zmagati na natečaju je vsekakor dosežek, tako da so pohvale na mestu.
Že od vsega začetka sem se odpovedal nekonstruktivni kritiki na blogu. Si pa ne morem kaj, da se ne bi vprašal - zakaj sploh razpisati pitch, če pravzaprav iščeš "happy people*" oglas?
Takle mamo, kot pravi ponarodeli rek. Ki si ga je, mimogrede, sposodil tudi najboljši sosed.
PS: dopuščam (in upam na) možnost, da to ni zmagovalna rešitev. Na plakatu ni podpisana nobena agencija. Prav tako dopuščam možnost, da je billboard le najboljši možen printscreen televizijskega oglasa, ki pa bo genialen.
*happy people je ena najpogostejših rešitev v oglaševanju. Največkrat se za to odločajo banke, korporacije in drugi veliki poslovni sistemi. In seveda vsi ostali, kadar ni pri roki boljše ideje. V praksi to izgleda kot oglas z blazno zadovoljnimi, vedno nasmejanimi ljudmi, družinami, mladimi pari in podobno. Nasmejana dekleta na gugalnicah. Otroci v peskovniku in nasmejane mlade mamice s čistili v rokah. Objeta fant in dekle, nasmejana zaradi srečne prihodnosti, saj varčujeta v XY banki. Skratka, srečo se danes dobi v 5-kilogramskih pakiranjih in s 3,19% obrestno mero.
Happy people je zanesljiv pristop - je idejno neopazen, po drugi strani pa te ravno zato nihče ne krizitira. Vse, kar potem še potrebujete, je dovolj visoko frekvenco (beri: cekine) in dovolj velik headline ter logotip.
Happy people rešitvam nisem naklonjen (čeprav sem tudi že zakrivil eno ali dve, in gotovo bom še kakšno; žal je včasih tako), saj je to idejno osiromašena komunikacija, ki s svojo anemičnostjo dolgoročno ubija pripravljenost gledalcev, da sploh še pogledajo kakšen oglas. Je gotovo eden od jezdecev oglaševalske apokalipse. Skupaj s podcenjevalnimi oglasi za pralne praške.
Takle mamo, kot pravi ponarodeli rek. Ki si ga je, mimogrede, sposodil tudi najboljši sosed.
PS: dopuščam (in upam na) možnost, da to ni zmagovalna rešitev. Na plakatu ni podpisana nobena agencija. Prav tako dopuščam možnost, da je billboard le najboljši možen printscreen televizijskega oglasa, ki pa bo genialen.
*happy people je ena najpogostejših rešitev v oglaševanju. Največkrat se za to odločajo banke, korporacije in drugi veliki poslovni sistemi. In seveda vsi ostali, kadar ni pri roki boljše ideje. V praksi to izgleda kot oglas z blazno zadovoljnimi, vedno nasmejanimi ljudmi, družinami, mladimi pari in podobno. Nasmejana dekleta na gugalnicah. Otroci v peskovniku in nasmejane mlade mamice s čistili v rokah. Objeta fant in dekle, nasmejana zaradi srečne prihodnosti, saj varčujeta v XY banki. Skratka, srečo se danes dobi v 5-kilogramskih pakiranjih in s 3,19% obrestno mero.
Happy people je zanesljiv pristop - je idejno neopazen, po drugi strani pa te ravno zato nihče ne krizitira. Vse, kar potem še potrebujete, je dovolj visoko frekvenco (beri: cekine) in dovolj velik headline ter logotip.
Happy people rešitvam nisem naklonjen (čeprav sem tudi že zakrivil eno ali dve, in gotovo bom še kakšno; žal je včasih tako), saj je to idejno osiromašena komunikacija, ki s svojo anemičnostjo dolgoročno ubija pripravljenost gledalcev, da sploh še pogledajo kakšen oglas. Je gotovo eden od jezdecev oglaševalske apokalipse. Skupaj s podcenjevalnimi oglasi za pralne praške.
No, pa saj bi se kar strinjala s teboj. Ampak, a veš na kaj si pa pozabil? Očitno je agencija zavohala, kaj naročnik hoče. Naročnik je hotel "happy people" in jih je dobil. Tu vidim problem, da se ne znamo poglobiti v to, kaj naročnik hoče. Ne poglobimo se v njihove želje, videnja, pričakovanja. V brifu tega največkrat ni. Je treba drugače pristopiti.
OdgovoriIzbrišiMogoče so zavohali. Lahko so ugibali. Ne vem. Kakorkoli že - zmagat na natečaju je pač uspeh. Zato jim tudi pravim "bravo". Navsezadnje pa je tudi njihova happy people izvedba čisto korektna.
OdgovoriIzbrišiNikakor pa ne morem rečt "bravo" tudi naročniku, čeprav razumem razloge za njihovo pogosto odločanje za tovrstno ziheraštvo (pri tem nimam v mislih le Mercatorja).
Tako ali tako agencije že od nekdaj pravijo, da so naročniki preveč zapeti, naročniki pa, da pravzaprav oni dajejo denar in se ne bodo zajebavali. Ali je zaradi tega kdo na boljšem ali pa smo vsi (s potrošniki vred) na slabšem - pogled na to sladkokislo fronto je verjetno odvisen od izbrane strani in od povsem subjektivnega videnja oglaševalske industrije. V vsakem primeru je nekaterim vseeno, drugim pač ne. Debate na to temo so vedno dolge;)
Poglobiti se v želje naročnika? Jaz bi prej rekel, da bi se pri nas morali oboji raje poglobiti v želje potrošnika, namesto da se na natečajih igramo Cluedo. Iz agencijskega, poslovnega kratkoročnega vidika te pa razumem, ja.
Očitno kampanja meni, kot študentu ni namenjena, saj "happy people", v tem primeru "manični people", ne dosežejo nobenega učinka. Slogan je premalo kontrasten, da bi ga opazili, edini grafični element, ki izstopa je "Kuponi za brezplačno sadje in zelenjavo!".
OdgovoriIzbrišiZaključek; "Še en od praškastih oglasov."
Po drugi strani pa...če imaš na oglasu na veliko napisano "brezplačno", ne rabiš nič drugega:)
OdgovoriIzbrišiMogoče sem na ta detajl pozabil. Lesson learned.
Meni tole ni preveč všeč ampak v primerjavi s Sparovo reklamo za podobne zadeve (s histeričnim paradižnikom, prazno papriko in gestapo teto) me vsaj ne straši.
OdgovoriIzbrišise strinjam z mnenjem Brede, da je izbran oglas 'zvohal' želje naročnika, pa vendar se ob tem sprašujem,če se naročnik zaveda željam kupcev?
OdgovoriIzbrišiKonec koncev, če bi merkatorjev marketinški team bil dovolj usposobljen, potem ne bi izbral reklame v stilu 80-tih z plastičnim obrazom in velikim nasmeškom.