Papir pa pir!

Berem manj, kot bi želel. Včasih namreč obsedim in gledam v zrak. Ugotovil sem, da zaradi nizkega pritiska (kar bom bojda nekoč lahko krivil za dolgo in dolgočasno življenje). Ali pa obtičim pred televizijo. Še ne vem zakaj. Vsaj rečem lahko, da službeno. Eppur si legge.

Sem popolnoma zanič literarni kritik. Verjetno bi vam priporočil vsako knjigo, ki jo preberem. V življenju še nisem rekel:"To je popolno sranje. Ne beri."

Možnosti so štiri:

a) imam srečno roko in izbiram same branja vredne knjige

b) nimam najmanjšega pojma, kaj je dobra in kaj slaba knjiga

c) mislim, da moja interpretacija knjige nima kaj dosti skupnega z morebitno vašo

d) knjigo ocenjujem tudi na podlagi "uporabniške izkušnje" in moja, ponovno, morda nima kaj dosti skupnega z morebitno vašo

Obkroži štiri pravilne odgovore. In vsi štirje nimajo nobene zveze s tem, zakaj ne odsvetujem knjig. Še posebej ne "kreativcem".

Knjiga je zbirka idej. Zanimivih in nezanimivih. Slednje je odvisno od konteksta, kar pomeni, da lahko v nekem trenutku najbolj nezanimive ideje postanejo dejansko najbolj - alkimija v praksi - zanimive! Če na kreativnost gledam kot na kombiniranje starih elementov (idej) na nov način, je vsaka knjiga nova škatla Lego kock, ki jih stresem na že obstoječ kup. Kaj bom iz njega naredil jaz in kaj ti, je pač najina stvar, ampak dvomim, da nama več kock lahko škodi*.

Zato vem za najmanj en primer, da sem rekel:"To je popolno sranje. Preberi."

*v kockasto enačbo nalašč ni vključeno naraščanje volumna kock (ne verjamem, da imajo možgani problem z volumnom idej oz. pomanjkanjem prostora) ali podaljševanje časa iskanja prave kocke (dolgoročni spomin ni nič počasnejši, če je teh idej več)