Ping-pong z Bogom

Jaz. Ti. Jaz. Ti. Jaz. Ti. V oglaševanju pravzaprav vsakodnevno dokazujemo, da imamo "bolj prav" kot konkurenca in si stalno podajamo žogico. Če v to vpletemo še boga, je rezultat božanska komedija.

V januarju se je Londonu pojavila odmevna kampanja AtheistBus (o kateri sem nekaj malega že pisal). Izgledala je takole:

(med AtheistBus kampanjo je precej olja na ogenj prilil še eden od voznikov londonskih avtobusov, ki se je (seveda javno) uprl vožnji avtobusa z zgornjim ateističnim sporočilom)

Zabavali s(m)o se vsi:

• medijem se je seveda vse skupaj zdelo super, saj o imeli o čem pisati,


• neverniki so se zadovoljno muzali in ploskali preko blogov


• verniki so se malo manj zadovoljno pritoževali

Pri uradnih pritožbah na ASA (Advertising Standards Authority - podobna reč kot naše SOZ-ovo razsodišče) je zanimivo to, da so se sklicevale na dve določili ASA kodeksa oglaševanja - dokazljivost in resničnost. Kot je rekel vlagatelj pritožbe, ni "nobenega dokaza, da Bog verjetno ne obstaja." Vse lepo in prav. Ampak kaj se zgodi potem?

The Empire strikes back! Ali po domače - verske organizacije gredo v protinapad. In pri tem naredijo točno to, proti čemer so se pritoževali - ne morejo ponuditi niti enega dokaza, da Bog obstaja. Čeprav ravno to trdijo na oglasu. In tako tudi sami kršijo oglaševalska določila.

ASA je vse pritožbe zavrnila in verske organizacije si pravzaprav lahko oddahnejo - če bi ASA razsodila v njihov prid, bi bil to zanimiv precedens, na podlagi katerega bi dejansko lahko prepovedali vsako oglaševanje vere. Ker pač obljublja nedokazljivo.

Od nesmiselnosti takšnega komunikacijskega pingponga ima še največ koristi medij - 150.000 funtov za vsako od teh akcij!

In pravzaprav se lahko sedaj upravičeno pritožijo avtorji prvega, ateističnega oglasa - v protinapadu jim je namreč nasprotnik ukradel dizajn ;)