Edvin Dobrilovič: Kolaži v embalaži

V nekakšni zadnji sobi blejske galerije Deva Puri je bila na pol skrita še razstava Edvina Dobriloviča. Na Bled nas je sicer privlekel Dali, ampak do tiste zadnje sobe je bil le korak...

Na mizi je ležal list s kratkim opisom razstave. Žal sem vse pozabil.
Taisti list sem tudi slikal. Žal sem uspešno podosvetlil zadevo.
O razstavi sem pobaral strica Googla. Žal ne ve ničesar.

Vem le, da gre za serijo kolažev iz materiala, ki ga je Edvin Dobrilovič pobiral s tal na poti iz Metelkove ne-vem-kam. Zadeva pravzaprav ni slaba, bebavosti zgornjega opisa navkljub. Vse skupaj sicer ob razstavi Dalija izpade trivialno - pa vendar lahko z malo truda v kolažih najdemo kritiko religije, družbe, komercializacije spiritualnosti ali česarkolipačžehočete. Če nič drugega, vsaj niso dolgočasni. Kar je v času hiperprodukcije brezveznosti vsaj majhen dosežek.

Edit: iz galerije Deva so mi prijazno poslali tudi tudi uradni opis razstave (tisti, ki sem ga tako uspešno zanič fotkal in iskal na spletu)

"Mali zabavni kolaži v črnih škatlicah kot na televizijskih ekranih. Reklame, etikete in embalaže različnih izdelkov, podobice, vse pisano, vabljivo, veselo. Smeti. Edvin Dobrilovič je večino gradiva za svoje kolaže pobral po tleh ljubljanskih ulic na svoji poti od Metelkove, kjer ima atelje, do doma. Svetovi, ki jih na igriv način sestavlja v nove celote, so pravzaprav naše vizualno okolje; vsak produkt, ki ga kupimo, je s svojo embalažo likovno sporočilo, ki mu sicer ne posvečamo pozornosti, a nam morda bolj kot vsaka visoka umetnost naseljuje poglede in se nam poseda v nezavedni estetski spomin. Estetika, odrinjena na sam rob našega opažanja, ki konča svoje pisano življenje v koših za smeti ali pač na tleh. Na drugi strani verske podobice s svojo sicer drugačno, a na podoben način pocukrano estetiko.

Mali kolažki, ki večinoma z enim samim rezom duhovito združujejo raznorodne likovne svetove različnih izvorov, gradijo intimne zgodbe malih ne-umetnin, podob, ki so svoje »obraze« podarile različnim produktom in se razosebile ter tako postale produkt sam. V igrivem umetniškem pristopu Edvina Dobriloviča, ki je v njih opazil predvsem likovne prvine in jih združil v nove, smešne, bizarne in domiselne likovne celote, pa zaživijo v novih zgodbah srečevanja: ne le v nakupovalni vrečki se zdaj lahko skupaj pokažeta Martin Krpan z embalaže za sol in kuharček z vrečice za vanilijev sladkor. Sveti Dominik Savio lahko svoje zamaknjenje doživi ob dišavah mehčalca v omari. V kiču, ki nas obdaja, živijo likovne forme vse umetnostne preteklosti, vsi likovni prijemi so tu: banalizirani a ne manj prepričljivo delujoči. Ko stopijo skupaj, jih šele lahko zagledamo. Igrivo. Smešno. Prijazno do podob (ki komaj čakajo, da se družijo) in gledalca."